Okolirojstnodnevno polnjenje duše

Že pred kakšnim mesecem mi je mami rekla, da bi šla enkrat okoli mojega rojstnega dneva z mano v hribe. Datum sva našli precej hitro, izbiro hriba pa sva pustili še nekoliko ob strani, saj zna biti sredi jeseni precej nehvaležno delati natančne načrte za toliko naprej, ker nikoli ne veš, kdaj te (sploh v visokogorju, na primer na Debeli peči, s katero sva se spogledovali) lahko preseneti sneg. Pa tudi ko je bilo nekaj dni vse že precej točno dogovorjeno, ni mogel nihče zagotoviti, da bo tako tudi ostalo. In je vmes prišlo malo vreme, malo druge nepredvidljive stvari in tako se je načrt še enkrat spremenil. Pa ne, da bi bilo s tem kaj narobe.

Na Mavrincu sem bila nazadnje pred cca sedmimi leti. In še nikoli z drugega ovinka, vedno od Koče na gozdu. Zdaj pa je med tednom cesta čez Vršič čez dan tako ali tako zaprta, pa tudi sicer bi se komaj splačalo iz Ljubljane tovoriti gojzarje in nahrbtnik za dobre pol ure hoje. 

Pot se večino časa zložno vzpenja skozi gozd in čeprav je neoznačena, ji ni težko slediti. Na nekaterih delih se iz gozda sramežljivo začnejo kazati razgledi, a se vedno znova hitro skrijejo. Sem in tja sva lahko malo vadili za oviratlon, če bi si kdaj v prihodnosti zaželeli iti - lezenje čez ovire, tokrat v obliki podrtega drevja, sva precej dobro naštudirali. Na poti skozi gozd sva seveda premlevali same pomembne stvari, rešili sva cel svet (samo svet očitno še ni dobil  te okrožnice) in višinski metri so vztrajno ostajali za nama.

Ko se pot združi s tisto od Koče na gozdu, je do vrha samo še nekaj kratkih minut. In potem se odpre Razgled. 

Na vrhu je bil čisti mir. Družbo nama je občasno delal edino veter (tudi če ne bi), ki je skrbel, da se kljub soncu nisva preveč ogreli. In občasno je okoli naju priskakljala še kavka v upanju, da bo dobila kakšno drobtinico najine malice. Sicer pa sva imeli vse prekrasne razglede popolnoma zase. 

Pot navzdol je minila brez posebnosti, edino na nekaterih mestih je bilo potrebne malo več pozornosti pri lazenju čez podrta drevesa, saj je na takih mestih navzdol poti nekoliko težje slediti kot navzgor, a hujših težav nisva imeli in kot bi mignil sva bili po prečudovitem dopoldnevu nazaj pri avtomobilu s popolnoma napolnjeno dušo.

Vertikalnih 700 ali Jesensko sončenje z razgledom

Z Anjo sva se že kar nekaj časa menili, da bova šli enkrat na Kamniški vrh, najraje na moj prosti dan med tednom po njeni službi, ker jo za vikende bolj kot v hribe vleče plezat. Pa sva se na koncu odpravili kar dopoldne med tednom, pred mojo službo. Zmenjeni sva bili ekspresno v stilu:

"Kaj počneš jutri dopoldne?"

"Nimam še planov."

"Greva na Kamniški vrh?"

"Te poberem ob pol petnajst do devetih."

In sva šli. Malo pred pol deveto sem se odpeljala v gosto meglo, ki se je razkadila že okoli Domžal. Pokazalo se je sonce, ki naju je spremljalo celo pot in naju grelo, na čase že kar žgalo. Po manjši zmedi na začetku poti in vračanju sva bili hitro na pravi poti, od koder je šlo potem samo še navzgor. Na začetku dokaj zlagoma. 

Ko sva se prišli iz gozda in pogledovali proti Ljubljani, sva videli, da se še vedno skriva pod ogromnim meglenim pokrovom, naju pa je prijetno božalo sonce. Ugotavljali sva, da to ni ravno hrib, na katerega bi lezel poleti, razen če bi šel zgodaj zjutraj ali zvečer. Bolje sicer zgodaj zjutraj, ampak če si Anja, zgodaj zjutraj odpade.

Po prijetnem prečenju pobočja, ko se pot komaj zaznavno vzpenja, sva se usmerili direktno v breg in začelo se je preklinjanje. Štetje korakov. Ustavljanje. Ker je pot strma kot (neprimerna beseda). Ponuja pa prekrasne razglede, ki se jih da lepo izkoristiti kot izgovor za ustavljanje. Ker je pač treba fotografirati. 

V nekem trenutku se mi je zazdelo, da ne bom zmogla niti koraka več, če vase ne dobim nekaj sladkorja, zato sem protestno odvrgla nahrbtnik in zagrizla v frutabelo. Nadaljevali sva, ko sem kolikor toliko prišla k sebi. In po okoli 30 korakih dosegli vrh. In obe prasnili v smeh.

Po obveznem fotografiranju na vrhu, malici, nekoliko uživanja in poiskanem geocachu sva se odpravili proti dolini. Navzdol po direktnejši in nič manj strmi, zato pa precej bolj nadležni, drseči in krušljivi poti. To bi šele klela, če bi se tam še vzpenjali! Je pa prednost tako strmih poti v tem, da se ekspresno spuščaš.

Pot navzdol je tako minila zelo hitro in kot bi mignil sva bili pri avtomobilu. Sledila je samo še hitra kava, potem je bilo pa treba že v službo. In kaj vse je bilo že za mano, ko sem ob treh stopila skozi službena vrata!

50 odtenkov jeseni na gorenjskem balkonu

Na tem spletnem mestu že dolgo (predolgo!) ni bilo nobenega zapisa. Ne morem sicer reči, da v vsem tem času nikjer nisem bila, a prav veliko hribovskih podvigov (sploh tistih "ta zaresnih") žal ni bilo. Nekajkrat Debni vrh, en sončni zahod na Svetem Primožu nad Kamnikom in dva na Obzovi, najvišjem vrhu Krka, oziroma Velem vrhu in spomladanska Mala Mojstrovka.

V sredo je bil čas, da naredim temu konec. Obetal se je krasen prost dan in odločila sem se, da ga maksimalno izkoristim. Kar nekaj časa sem iskala idejo, kam jo mahniti, na koncu pa me je fotka v Hribolazcu na Facebooku prepričala, da jo mahnem na Dobrčo, ki sem jo imela že ugledano že kar nekaj časa.

Tako sem zjutraj vstala, pojedla, se spakirala in odšla. Prvič sama v hribe. Bolj zaresno v hribe, ne samo na Debni vrh. Že med vožnjo do izhodišča sem občudovala (večinoma) listnati gozd, ki je žarel v vseh odtenkih jeseni, in se vedno bolj veselila krasnega dneva, ki je bil pred menoj.

Jesenski gozd je res nekaj posebnega. Žari v celi vrsti barv, od zelene do rjave in vseh, ki so vmes. Še posebno so mi všeč drevesa, ki prikazujejo celo paleto jeseni. Zlata in bronasta drevesa, postavljena drugo zraven drugega. Zlata preproga na poti, ki tako prijetno šumi pod nogami. Igra žarkov, ki božajo liste, da še bolj zažarijo. Toliko lepote povsod naokoli, samo pogled je treba dvigniti.

Od začetka zmeren klanec skozi gozd, kjer sem se vsakih deset metrov ustavljala in fotografirala, se je pred Lešansko planino postavil pokonci in naslednjih petnajst minut sem precej preklinjala, ko sem grizla v breg. Sem bila pa na Lešanski planini nagrajena z enim prvih krasnih razgledov. Storžič in Tolsti vrh sta me od tam spremljala skoraj vso pot do vrha.

Na vrhu Dobrče sem srečala prvega človeka tisti dan (no, pohodnika). Gospod me je kmalu po izhodišču prehitel z avtom, zdaj pa sva se srečala, ko je s kužkom ravno prišel s Šentanskega vrha. Na hitro sva poklepetala in odšla vsak po svoje. Tik pod vrhom sem srečala še enega gospoda s kužkom. Prepustil mi je vrh, na katerem se mi je odprl pogled vse naokoli, in dobro uro sem čisto sama uživala v toplem jesenskem dnevu s krasnimi razgledi, kamorkoli sem se obrnila. Zdaj čisto razumem, zakaj Dobrči oz. Šentanskemu vrhu pravijo gorenjski balkon. V sredo je bil celo zaseben.

Na vrhu sem si prav prijetno napolnila baterije, se naužila sonca in krasnih razgledov, uživala v samoti in prijetnem božanju sonca. Še bi lahko sedela, brez problema, a sem se morala počasi odpraviti. Zasebni balkon sem prepustila paru, ki je ravno prihajal. Na Dobrči se kaj dosti nisem ustavljala, odločila sem se tudi, da izpustim postanek pred kočo in kavo spijem doma z Urošem. 

Pot navzdol je minila hitro, klanec pod Lešansko planino sem preklinjala tudi navzdol, zdel se mi je še bolj strm kot prej. V Ljubljano sem se vrnila že nekaj čez dve, zadovoljna in z občutkom, da imam pred sabo še skoraj cel dan.